Grosskopfovo ustvarjanje lahko povežemo s tradicijo Land arta, a mogoče je ta še bolj očitna v ustvarjanju Sama Škoberneta, saj gre za očitno imanentno povezanost med krajino in umetniškim delom. Pri Škobernetu ne gre zgolj za umestitev / situiranje objektov v krajino, temveč za to, da krajina postane sredstvo in način kreacije. Ko Škoberne konča z obdelovanjem materiala, je to še vedno daleč od končne skulpture. To dobi šele z instalacijo v prostor in medsebojnim dialogom delov, katere je ustvaril predhodno, v procesu dela. Gre za izrazito urbanizacijo prostora, saj je skulptura ves čas v dialogu z vsemi arhitekturnimi objekti v njeni okolici. Puls Vital, kot je Škoberne naslovil svojo skulpturo, je tisto, kar nam je v procesu dela želel manifestirati. Deblo hrasta je odprl in obdelal tako, da je prisluhnil pulziranju življenja v njem samem in mu dal možnost, da nam skozi gibanje pove svojo zgodbo. Škoberne ta svoj proces imenuje kultiviranje nature, dualizem, ki ga nikakor ne smemo dojemati v smislu nasilega poseganja in superiornosti nad naravo samo, temveč gre bolj za dialog, poslušanje in sledenje. ... Škoberne aktualizira odnos človeka do naravne skozi sihronizacijo dualizma nature in kulture.